Lizbonska pogodba v členu 12 prvič na ravni pogodbe omenja vlogo nacionalnih parlamentov (UL C 306, 207). S tem je bila poudarjena dinamika krepitve parlamentarne razsežnosti v Evropski uniji (EU), kar se nekoliko nanaša tudi na področje slovenskega predsedovanja. Lizbonska pogodba namreč skupaj s priloženim Protokolom o vlogi nacionalnih parlamentov v EU krepi položaj nacionalnih parlamentov v procesu oblikovanja politik EU. Nadalje, če poudarimo posebno vlogo slovenskega Državnega zbora v pogajalskem procesu EU, se lahko slovenske parlamentarne izkušnje s predsedovanjem EU pokažejo kot ključne v smislu večje vključenosti nacionalnih parlamentov v proces oblikovanja politik EU. Rezultati analize kohezije poslancev v Državnem zboru v obdobju 1994-2008 kažejo na lažne upe, saj so poslanci glasovali zelo strateško in v skladu s strukturno močjo ustreznih političnih strank. Posledično je zaznavanje vpliva Evrope na vzorce poslanske kohezije mogoče pripisati širokemu soglasju političnih elit glede strateških ciljev, saj se raven kohezije po vstopu države v EU vrača na običajne tirnice, ki smo jih videli v začetku devetdesetih let, kjer je ostala tudi v obdobju slovenskega predsedovanja. Pomanjkanje visokih ravni soglasja iz obdobja pred pristopom in dojemanje predsedovanja kot