V preteklosti so se politični akterji razlikovali glede motivacije za sprejetje in uporabo tehnoloških inovacij. Tehnološke inovacije so bile morda uvedene, ko je obstajalo prepričanje, da bo delo s takšnimi inovacijami "cenejše in hitrejše". Še vedno pa so razlogi za uvajanje tehnoloških inovacij običajno veliko bolj prozaični in temeljijo na simbolni vrednosti pomena sprejetja nove tehnologije, saj želijo različni akterji dokazati, da so sodobni, ustrezni, ažurni in v koraku s konkurenco. Ta bandwagon učinek je bil podvržen ostri kritiki v primeru obrobnih političnih akterjev, ki so oblikovali jasno utemeljitev za svojo prisvojitev novih tehnologij. Zaradi slabše zmogljivosti virov in zelo omejene izpostavljenosti v tradicionalnih medijih so tovrstni politični akterji informacijske in komunikacijske tehnologije začeli dojemati ne le kot navaden tehnološki pripomoček, temveč kot "spreminjevalca iger". Vrsta bolj skeptičnih glasov kibernetskih realistov je izražala vse večje dvome o vplivu, ki bi ga lahko imel prehod na splet na politični proces. Ta trditev ̳politika kot ponavadi' je najmočneje zagovarjala hipotezo normalizacije, saj je zavračala revolucijo v vodenju politike in poudarjala, da internet ponavadi odraža in krepi vzorce vedenja iz realnega sveta. Po mnenju teoretikov normalizacije je v političnem, gospodarskem, družbenem in rekreativnem življenju na spletu začela prevladovati sofisticirana politična ekonomija. Kljub nakopičenim dokazom o veljavnosti te miselne smeri pojav družbenih medijev - v tem primeru Twitterja - zahteva njeno ponovno preučitev.
Namreč, Twitter kot široko, vseprisotno in stalno komunikacijsko okolje ustvarja različne vrste interakcij za akterje na političnem prizorišču. Raziskave kažejo, kako Twitter nastaja kot ambientalni komunikacijski prostor, kjer so politiki in njihove stranke v stalni asinhroni povezavi s svojimi političnimi konkurenti, mediji in volivci, kjer različni akterji sodelujejo v omrežju interaktivnega sooblikovanja politične arene in kjer politični akterji iščejo moč prek raznolikega, skupnega komunikacijskega polja. Z zgodovinskega vidika se družbeni pogoji, ki bi omogočili ideje o dostopu do politične sfere in participativnih interakcijah v njej, niso nikoli v celoti uresničili zaradi neenakih možnosti vstopa v medijsko polje, neenakomerne porazdelitve komunikacijskih kompetenc in zmanjševanja javnih razprav ter legitimizacije prevladujočih mnenj, ki jih je ustvarila močna elita. Preliminarne znanstvene ugotovitve kažejo na revolucionarne potenciale Twitterja, vendar se pojavljajo dokazi o normalizaciji Twitterja kot orodja ozkih političnih bojev. Glavno vprašanje, ki ga je treba obravnavati, je torej: kako je Twitter vplival na politično komuniciranje in v kolikšni meri se v tem ambientalnem komunikacijskem okolju zrcalijo obstoječi položaji moči brez povezave?