Slovenska politika na področju prepovedanih drog odraža več ključnih značilnosti srednje- in vzhodnoevropskih sistemov blaginje. Zaradi marginalnega značaja politike na področju prepovedanih drog v skoraj vsaki demokratični družbi se je urejanje tega področja izkazalo za še večji izziv, saj odraža nekatere temeljne ideološke preference nosilcev odločanja. Ker je bilo razmeroma novo področje politike na področju prepovedanih drog do neke mere odvisno od poti, ki so jo za reševanje podobnih vprašanj ubrali v prejšnjem režimu, je prišlo do trka z nekaterimi nadnacionalnimi pobudami v zvezi z reševanjem (opustitve) uporabe drog na eni strani in pobudami lokalnih skupnosti, ki se odzivajo na potrebe skupnosti, na drugi strani. Slednje raziskujemo s poudarkom na lokalnih akcijskih skupinah in ugotavljamo njihovo dvoživkarsko naravo, ki izhaja iz težnje po zagotavljanju financiranja in stabilnosti. Njihova večja institucionalizacija in odvisnost od javnih sredstev lahko namreč ogrozita njihovo odzivnost, uvedeta še enega vratarja za druge akterje civilne družbe in jih sčasoma prepustita na milost in nemilost lokalnim javnim organom.