Slovenija je bila pogosto predstavljena kot "zgodba o uspehu" prehoda v sodobno liberalno demokracijo. Ta članek poskuša revidirati to nekoliko izkrivljeno podobo z razlago, kako so različne politične vizije ter njihovi spopadi in koalicije v dveh desetletjih samostojne države vplivali na slovensko ureditev državljanstva, ki je polna nedemokratičnih praks. Na podlagi pristopa "nacionalizirajoče države" članek osvetljuje dve prevladujoči politični agendi: agendo nacionalizirajoče države in agendo evropeizirajoče države. Vendar se obe agendi pogosto prepletata in glede na okoliščine zagotavljata legitimnost političnim akterjem v celotnem ideološkem spektru. Te okoliščine so zunanje ali notranje za politični sistem in določajo pomembnost ene od obeh agend. Kot take imajo tudi pomembno vlogo pri oblikovanju izida političnih pogajanj, ki so pustila svoj pečat v slovenski ureditvi državljanstva. Obdobja soglasja med političnimi elitami glede krovnih ciljev državne neodvisnosti in vstopa v Evropsko unijo so spremljali zunanji pritiski za uvedbo liberalno-demokratičnih načel. Ti so posledično olajšali izvajanje državljanske agende. Po drugi strani pa je odsotnost mednarodnih pritiskov v kombinaciji z notranjimi dejavniki omogočila resne nepravilnosti na tem področju. Kljub temu se je državljanstvo izkazalo za izjemno pomemben vidik obeh agend.