V prispevku je analiziran vse bolj pereč problem nizke volilne udeležbe na volitvah v Evropski parlament. Avtor opredeljuje ključne dejavnike volilne udeležbe in se osredotoča na to, kako volilne kampanje vplivajo na mobilizacijo volivcev. Z analizo rezultatov različnih anket in z uporabo Sinnottovega modela volilne udeležbe v slovenskem institucionalnem kontekstu avtorica oriše ključne okoliščine, ki vodijo do zaskrbljujoče nizke volilne udeležbe. Avtor opozarja na slabosti institucionalnih pogojev - v obliki nekaterih nerodnih volilnih institucij, predvsem glede institucionalne mobilizacije, ki jo zaznamujejo polovičarske volilne strategije političnih strank ter neizrazite in dolgočasne kampanje -, ki naj bi povečale volilno udeležbo. Nizka stopnja institucionalne mobilizacije je očitno vplivala na dojemanje moči in zaupanje volivcev v politične institucije. Zato institucionalne spodbude za udeležbo na volitvah niso bile zadostne. V zaključku avtor ponuja nekaj priporočil glede tega, kako spremeniti in izboljšati volilne institucije ter prakso političnih strank, držav in institucij EU.