Cilj projekta FLECSLAB je s pomočjo ključnih deležnikov, odgovornih za izobraževanje in zaposlovanje odraslih v evropskem kontekstu, opredeliti najprimernejše oblike učenja in raziskati scenarije za prožne učne modele v transnacionalnem kontekstu. Zato smo na UL, v okviru projekta FLECSLAB, povabili zunanje strokovnjake s področja vseživljenjskega učenja, ki so v zaključni fazi na rezultate projekta podali komentarje in predloge za izboljšanje. Glavna vloga svetovalnega odbora FLECSLAB je, da projektni skupini FLECSLAB, ki se ukvarja z delovnim sklopom 2 (poslovni model vseživljenjskega učenja), zagotavlja strokovno znanje in izkušnje ter ponuja inovativne nasvete in dinamične perspektive na tem področju. Dva člana svetovalnega odbora (oba strokovnjaka, ki delujeta na področju vseživljenjskega učenja) sta pregledala poslovne modele za vseživljenjsko učenje v učnih skupnostih EUTOPIA in podala pripombe.
Svetovalni odbor se je 15. novembra 2024 sestal na spletnem sestanku.
V razpravi sta imela strokovnjaka vprašanja, pripombe in predloge za izboljšanje našega dela pri poslovnih modelih, ki so povzeti v nadaljevanju.
Posebno pozornost je treba nameniti učečemu se, ki ga je treba postaviti v središče. To je še posebej pomembno, saj raziskave in podatki OECD o vseživljenjskem učenju (na kar so opozorili strokovnjaki) kažejo, da je pravi problem vseživljenjskega učenja motivacija - kako lahko posameznike (ne tradicionalne študente) navdušimo za sodelovanje in kako lahko vseživljenjsko učenje na institucionalni ravni organiziramo tako, da bomo rešili problem vseživljenjskega učenja?
Več pozornosti bi bilo treba nameniti ekonomskim vidikom vseživljenjskega učenja. Deloma zato, ker na tem področju (na splošno) ne storimo dovolj, tj. univerze nimajo dovolj sredstev za vseživljenjsko učenje, hkrati pa ne želimo finančno obremeniti udeležencev izobraževanja. Na vseživljenjsko učenje bo vplivala tudi umetna inteligenca, zato morajo univerze zapolniti vrzeli na tem področju. Univerza v vseživljenjskem učenju je še posebej pomembna v fazah, ko se akademski svet sprašuje, kdo lahko sodeluje z nami, npr. veliko ponudnikov VŽU nima formalnega sistema akreditacije in priznavanja. Vloga univerz v vseživljenjskem učenju bi lahko bila tudi pomoč drugim ponudnikom izobraževanja.
Dragoceni predlogi in pripombe v razpravi so pripeljali do zaključka, da mora biti v središču pozornosti posameznik in da moramo razmisliti, kako bi lahko vseživljenjsko učenje omogočili enakopravno za vse.
